Jugoslovanski spor z Informbirojem
Informacijski biro komunističnih partij je bil ustanovljen leta 1947, kot odgovor na Trumanovo doktrino (podpirala protikomunistična gibanja). Njegov namen je bil še dodatno očvrstiti Vzhodni, komunistični blok in seveda postaviti Sovjetsko zvezo na čelo, kot absolutno vladarico.
Prav zaradi samovoljnosti Sovjetske Zveze, torej Stalina je prišlo do hudega spora. Josip Broz Tito, se je zopestavil Stalinovim absolutističnim težnjam, kar je skoraj privedlo do vojne.
Prvi pomembnejši zaplet med Titom in Stalinom se je zgodil leta 1945, ko je jugoslovanska armada vkorakala v Trst in ga okupirala. Tito je računal na pomoč Sovjetskih vojaških sil, ti pa so se ob pritisku Zahoda distancirali in pustili Jugoslovane same. Zaradi bližajočih se zahodnih vojaških sil, se je bil Tito prisiljen umakniti. Ta dogodek ga je opomnil, da je Stalinu pomemben le lastni interes in da se ne morejo zanašati na njegovo pomoč.
Tito je začel nastopati suverenejše, zavedal se je svojega vpliva v komunističnem bloku in kar naenkrat se je Stalin zavedel, da mu zna biti Tito velik ideološki tekmec. Po vrsti protestnih not, je prišlo do popolne gospodarske in vojaške izolacije Jugoslavije.
 |
| Z leve proti desni: Maršal Tito, Stalin, Molotov |
Zahodne sile so kasneje na skrivaj dovažale svoje neporabljeno orožje v Jugoslavijo ter ji nakazovale ekonomske injekcije, kot pomoč. Nihče na Zahodu si ni želel njenega konca, saj bi tako izgubili pomembnega zaveznika in soborca proti SZ.
Kot že prej omenjeno, je leta 1949 prišlo do vrhunca spora, Stalin je preklical sporazum o prijateljstvu in ljudje so bili v pripravljenosti vojaškega spopada. V kolikor bi res prišlo do napada, lahko skoraj trdimo, da ne bi bilo zmagovalca, saj je bilo jugoslovansko prebivalstvo takrat zelo zedinjeno, nekateri politologi pa primerjajo situacijo celo z vietnamsko vojno.
Citat ruskega politika Nikite Hruščova, ki nam prikaže Stalinov značaj in njegov odnos do sveta;
Nikita Hruščov, tajni referat na 20. kongresu KPSZ, Moskva, 1970
"Spominjam se prvih dni umetnega napihovanja spora med SZ in Jugoslavijo. Tistega dne, ko sem prišel iz Kijeva v Moskvo, sem bil poklican k Stalinu. Pokazal mi je kopijo nedavno poslanega pisma Titu in me vprašal: »Ste brali to?«
Ne da bi počakal na moj odgovor, je nadaljeval:
»Samo z mezincem mignem, pa Tita ne bo več. Padel bo.«
To »miganje z mezincem« smo drago plačali. Ta izjava je izražala Stalinovo manijo veličine, toda on je zmeraj tako ravnal, »pomigal je z mezincem« in ni bilo več Kosiora. »Bom že spet malo pomigal z mezincem in ne bo več Postiševa in Čubara; kaj ko bi še enkrat malo mignil z mezincem pa bo zginil Voznesenski, Kuznjecov in mnogi drugi.«
S Titom pa se je zgodilo drugače. Vseeno je bilo, koliko in kako je Stalin migal, in to ne samo z mezincem, pač pa z vsem, kar je lahko premikal. Tito ni padel. Zakaj? Zato ne, ker je v primeru nesoglasja z jugoslovanskimi tovariši imel Tito za seboj celo državo in ljudstvo, ki je pred kratkim šlo skozi težko šolo boja za svobodo in neodvisnost, ljudstvo, ki je svoje voditelje takrat podprlo."
Nikita Hruščov
Sčasoma so se strasti pomirile, po smrti Stalina leta 1953 pa je grožnja izginila.
Kot zaključek lahko trdimo, da je imel Tito za seboj trdne in hrabre ljudi, ki so mu pomagali odločiti se v težkih situacijah, bili pa so tudi njegovi dobri prijatelji. Izpostaviti je treba Edvarda Kardelja, kot zunanjega ministra, večkrat se je šel pogajat v Moskvo namesto Tita. Tudi Stjepan Radič in Radovan Djilas sta veliko pripomogla ob pogajanjih s SZ in kasneje z ZDA.
Članek je povzet po moji raziskovalni nalogi: Informbiro. Eden izvod hrani tudi šolska knjižnica Gim. Led.
Žan Bregar
